Zgodovina društva

POTREBA IN POGOJI ZA NASTANEK POŽARNE OBRAMBE V KRŠKEM

Pogosti požari ter druge naravne nesreče so bili tema pogovorov v mestu in na podeželju. Krško je bilo kljub mestnim pravicam še vedno povezano s kmetijstvom in odvisno od naravnih pogojev. Pogosti požari in poplavljanje reke Save so se pospešili razgovore o potrebi po boljšem organiziranju ljudi za ukrepanje, da bi zaščitili svoje imetje. K temu so jih spodbudila tudi ustanavljanja društev požarne obrambe po Sloveniji, že leta 1869 v Metliki. Tedanji deželni in državni poslanec Viljem Pfeifer je dal pobudo za ustanovitev društva požarne obrambe v Krškem.

17. januarja 1871. leta so se zbrali na ustanovnem občnem zboru odgovorni obrtniki, posestniki in drugi ter ustanovili Društvo požarne obrambe v Krškem.

Med ustanovitelji najdemo deželnega poslanca Viljema Pfeiferja, Antona Ruperta, Gregoriča, Jarnoviča, Tofanta, Lavrinska in druge, skupaj 16 članov.

Predsednik društva je bil Viljem Pfeifer, namestnik Anton Rupert, drugi člani so si razdelili naloge plezalcev, škropilcev, varuhov in drugih. Društvo je vodil načelnik, ki so ga volili na občnem zboru. Državna oblast je zahtevala uporabo nemškega jezika, kar pa gasilcem ni bilo po volji. Leta 1912 je takratni načelnik Peter Poč uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku, sklep je bil potrjen na občnem zboru. Za sprejem novih članov so bili strogi pogoji. Najprej so imeli začasna pravila, leta 1880 pa so sprejeli nova pravila v nemškem in slovenskem jeziku. To so najstarejša tiskana pravila na Slovenskem. Društvo še danes hrani edini izvod teh pravil. Na začetku so uporabljali svoje orodje in stremeli k nabavljanju namenskega gasilskega orodja in druge opreme. Prva vedra za prenos vode so bila iz konopljinega platna. Društvo jih še sedaj hrani kot pomemben ostanek opreme iz preteklosti. Nabavili so tudi ročno enoosno brizgalno, ki je bila skoraj v celoti lesena. Shranjena je bila pri Jarnoviču, ki je bil tudi ustanovni član. Sedaj jo kot zgodovinsko vrednost hrani PGD Gora, ki je bil pred časom gasilska enota PGD Krško.

JOSIPINA HOČEVAR

Rodila se je 6. aprila 1824 v Radovljici kot Josipina Mulley. Večino otroštva je preživela pri starih starših Globočnikih v Stražišču pri Kranju. Obiskovala je ljudsko šolo v Kranju in leta

1836 vstopila v nunsko šolo v Škofji Loki. Po vrnitvi iz šole je pomagala staršem v gostilni v Radovljici.

9. novembra 1842 se je poročila z Martinom Hočevarjem, rojenim 7. oktobra 1810 v Podlogu pri Velikih Laščah.

13. novembra 1842 je prvič prišla v Krško in stopila v svoje novo domovanje.

Z možem sta kmalu obogatela, a denarja nista zapravljala lahkomiselno ali za razkošje, temveč sta ga razdajala drugim. Svojih otrok nista imela, poskrbela pa sta za veliko drugih. Josipini so privzgojili varčnost, skromnost in ljubezen do trdega dela, kar so ob njeni izobraženosti (veliko je brala in se izobraževala, obvladala je tako nemški kot slovenski jezik) cenili daleč naokoli. S svojimi darovi je oskrbovala šole v Krškem, denar je namenjala tudi hiralnicam in sirotišnicam. Od leta 1855 do 1875 je financirala zasebno dekliško šolo v Krškem, ko so bila dekleta se brez pravice do rednega šolanja. S sestro Dralko sta darovali hišo za učitelje, pripravila je sklad za podporo radovljiškim učencem. Ti dejanji sta ji prinesli naziv častne meščanke mesta Radovljica. Za služkinje je v Ljubljani ustanovila zavod Josephinum.

Leta 1883 je Martin zbolel in 17. aprila 1886 umrl. Leta 1889 je Josipina potovala tudi po Italiji in se v Rimu poklonila papežu LeonuXIII.

Ob 12. obletnici smrti moža Martina leta 1898 je dala zgraditi v Evropi edinstveni sušilno-vadbeni stolp za potrebe gasilskega društva Krško.

Umrla je 16. marca 1911.Pokopali so jo k možu Martinu v mavzolej, ki stoji v bližnjem gaju zaslužnih občank in občanov, v katerem je bil 16. marca 2011 odkrit njen doprsni kip.

Pogosti požari so klicali gasilce na pomoč. Ob teh priložnostih so še kako učinkovito delovale gasilske brizgalne. Krčani so spoznali, kako pomembno je gasilsko orodje, zato so gasilcem se učinkoviteje pomagali s prispevki. Pogosto so morali gasilci ukrepati ob poplavah, ko je Sava prestopila bregove in se razlila po mestu. Narasli so tudi manjši pritoki, ki so ogrožali hiše pod hribom. Gasilci so poznali muhasto Savo in se ob večjem deževju že vnaprej pripravili na razlitje po nekaterih delih mesta. Leta 1931 je društvo nabavilo motorno brizgalno in s tem še povečalo svojo operativno moč. Leta 1933 je Sava narasla tako visoko, da je tekla po mestni ulici. Takrat so gasilcem pomagali tudi meščani.

Prostovoljno gasilsko društvo je pomagalo tudi novim društvom, ki so nastajala v okolici Krškega. Pomagali so jim z opremo in nasveti, da so lažje začeli z operativnim delom.

V tem času so bile pogoste vaje in tekmovanja, da so člani pridobivali potrebna znanja in s tern tudi nove izkušnje s poznavanjem novih gasilskih veščin. Ohranjali so staro gasilsko opremo kot pomembno zgodovinsko opremo. Ohranjen je tudi reševalni voziček s snemalnimi nosili kot edini primerek v Sloveniji. Na ta voziček je društvo se posebej ponosno. Žal pa ni ohranjena lesena lestev za gašenje in reševanje z višin.

Leta 1940 je bilo nabavljeno takrat moderno gasilsko vozilo Mercedes za prevoz moštva in manjše gasilske opreme. Gasilci so bili na novo pridobitev ponosni in gasilski avto učinkovito uporabljali. Imel je tudi priključek za prikolico z motorno brizgalno. Med drugo svetovno vojno so Nemci avto odpeljali. Po vojni je bil z veliko truda pripeljan nazaj po zaslugi Antona Čebularja in Ferda Buršiča.

NOV ZAČETEK PO KONČANI VOJNI

Druga svetovna vojna je društvo močno prizadela. Ljudje so bili izgnani v glavnem v Nemčijo. Po vojni so se vračali in si ustvarjali novo življenje. Vsak posameznik je moral najti svoje mesto v društvu in v bivalnem okolju. Nekateri pa se sploh niso vrnili. Ljudje so našli zaposlitev v raznih manjših obratih, predvsem v tovarni celuloze na Vidmu. Gasilstvu zvesti člani so nadaljevali z delom v društvu. Zbirali so opremo in se posvetili urjenju v domu. Zbirali so nove člane, da bi pomladili operativno vrsto. Udeleževali so se vseh tekmovanj, zlasti z mladimi člani, ki so dopolnjevali operativno moč društva. Na tekmovanjih so bile upoštevane manjše in mlajše desetine. K uspešnosti je veliko prispeval avto Mercedes, ki je povezoval mlade, ki so radi sedli v gasilsko vozilo in se odpeljali na tekmovanja. Radi so se udeležili tudi krajših izletov ter spoznavali sosednja društva. Društvo je bilo povezano v Okrajno gasilsko zvezo Krško, ki je združevala 20 društev v Posavju. Po razpustitvi Okrajne gasilske zveze je bila ustanovljena Občinska gasilska zveza Krško. Ob ustanovitvi je združevala 22 gasilskih društev. Občinska gasilska zveza je imela vsaki dve leti občni zbor, kjer so sprejeli poročila in izvolili novo vodstvo. Prvi predsednik je bil Stane Nunčič. Sledili so mu Ivan Glogovšek, Anton Javorič, ponovno Stane Nunčič, Janez Uršič, Slavko Šribar,Avgust Mlakar, Ana Nuša Somrak in Sandi Lekše.

Kot poveljniki Občinske gasilske zveze so se zvrstili: Joze Kolšek, Ladislav Agrez, Miha Mirt, Franc Černelič, Avgust Mlakar in Borut Arh.

Prostovoljno gasilsko društvo Krško je dolga leta domovalo v pretesnem gasilskem domu, zato se je vodstvo odločilo začeti akcijo za gradnjo novega doma. Stekle so priprave in zbiranje sredstev. Dom je bil zgrajen ob mogočnem gasilskem stolpu. Imel je garažo za dve gasilski vozili, pisarno, garderobo in sanitarije. Pred domom je bil prostor, ki je služil samo društvu. Stari dom so porušili in prostor namenili za razširitev ceste.

Ob odprtju novega gasilskega doma so praznovali stoletnico obstoja in delovanja društva. Nabavljena sta bila gasilsko vozilo Tam 2001 in motorna brizgalna Rossenbauer. Hkrati so pridobili tudi nekaj drobne opreme. Žal je bilo med vojno nekaj stare gasilske opreme odtujene, ki bi jo sicer lahko shranili za muzejsko zbirko. Kljub temu je ostalo nekaj drobnih predmetov, ki so dobili mesto v muzejski zbirki. Ob nabavi nove opreme je nujno shraniti staro in jo vključiti med muzejske eksponate.

Prostovoljno gasilsko društvo Krško so vodili predsedniki: Viljem Pfeifer, Anton Rupert, Ivan Jerman, Franc Zesser, Peter Poč, Anton Omerza, Lovrenc Glogovšek, Karl Černetič, Edi Krieger, Franc Jurčec, Gašo Mezesnel, Franc Rumpret, Rihard Engelsberger, Tone Čebular, Franc Urbanč, Avgust Pirc, Lojze Preskar, Slavko Šribar, Avgust Mlakar, Stanislav Dvoršek in Marko Mlakar.

V spominsko knjigo so vpisani: Viljem Pfeifer, državni in deželni poslanec, Martin in Josipina Hočevar, posestnik Karl Schoner, komandant mestne garde, Peter Grasselli, župan ljubljanski, Jakob Misija, knezov škof ljubljanski, dr. Janez Mencinger, advokat in pisatelj, Wilhelm Habsburški, poveljnik avstrijske artilerije, Wilhelm, knez vintenberški, poveljnik področne artilerije, Viktor Parma, okrajni glavar in skladatelj, Viktor von Klein, predsednik dežele Kranjske, dr. Ivan Tavčar, deželni poslanec in pisatelj, Ervin grof Auersperg, C.&Dvornik, dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof ljubljanski, Mark Wart, baron Schoenberger, okrajni glavar, Franc Šuklje, državni poslanec, Ivan Hribar, pokrajinski namestnik, dr. Tomaž Romih, župan in ravnatelj krške meščanske šole, dr. Drago Marušič, veliki župan ljubljanske oblasti, dr. Žerjav, minister za gozdove in rudnike, geodetski brigadni general J. P. Boškovič, Henrik Lazarini, veleposestnik, dr. Jurij Murgelj, zdravnik, ki je leta 1934 opravil prvo operacijo srca.

NABAVA GASILSKE OPREME

Ustrezna in brezhibna gasilska oprema omogoča učinkovito ukrepanje ob požarih, poplavah in drugih nesrečah. Starejša gasilska oprema ne zadošča za gašenje v novejših oblikah nevarnosti. Na trgu se pojavlja vedno več novih rešitev, ki izpodrivajo staro tehniko. Če upoštevamo, da je druga svetovna vojna pobrala opremo, ki je še dobro služila in je ni bilo mogoče hitro nadomestiti, potem vemo, kako potrebne so nove nabave.

Ko so nove rešitve postale dostopne, je društvo nabavilo osnovne armature za gašenje. Konopljine cevi so bile že precej dotrajale, zato je društvo nabavilo nove, ki so bile vzdržljivejše in jih je bilo lažje vzdrževati. Poleg cevi in ročnikov so nabavili motorno brizgalno Jadranka, ki je sedaj muzejski eksponat, in manjšo črpalko Tomos za vaje pionirjev. Po potrebi so jih uporabljali tudi za črpanje vode ob poplavah in drugih nesrečah. Ob praznovanju stoletnice društva leta 1971 so nabavili motorno črpalko Rossenbauer, 800 litrov, ki je se sedaj v uporabi. Po letu 1980 pa sta bili nabavljeni se črpalki Honda, 900 in 1100 litrov. Na trgu so se pojavila nova orodja, od ročnikov, trojakov, hidrantnih nastavkov do drobnega orodja (ključi, vezi in drugo). Pomembne so bile tudi gasilske uniforme, ki so bile nabavljene za operativne člane, kakor tudi razne zaščitne obleke za reševanje. Nabavljene so bile tudi svečane uniforme za članice in člane. V njih so nastopali na proslavah, prireditvah in žal tudi na pogrebih umrlih članov. Težko je bilo slediti vsem menjavam uniform, kar zlasti povečuje stroške. Pozneje so bile nabavljene tudi uniforme za pionirje, ki so radi tekmovali in nastopali na proslavah in društvenih svečanostih.

Leta 1984 je društvo z delnim prispevkom članom nabavilo bunde za zimski čas, ki so bile dobrodošle predvsem na pogrebih. Gasilski veterani v društvu so ves čas povezovali starejšo in mlajšo generacijo z aktivnostmi, kot so tekmovanja, predavanja, srečanja in drugo. Veterani so bili vedno vabljeni na razne gasilske prireditve in občne zbore društva. Vabljeni so bili tudi na strokovne izlete in srečanja gasilcev ob obiskih v našem društvu. Dobrodošli so tudi na nedeljskih srečanjih gasilcev v gasilskem domu. Njihove zgodbe iz preteklosti popestrijo srečanja in jim dajo pridih nekdanjih časov. Ko je zadosti sposobnih veteranov za tekmovalno ekipo, se prijavijo na tekmovanja. V konkurenci več ekip so osvojili kar nekaj pokalov za dosežena najvišja mesta, vključno s pokalom v trajno last. Se vedno pa so deležni priznanj za dolgoletna službovanja.

USPOSABLJANJE GASILCEV V KATEGORIJI ČLANSTVA

Izobraževanje in usposabljanje gasilcev se v društvu začneta že med najmlajšimi, ki so dopolnili 6 let. Najprej so pomešani med člane, da doživijo utrip pripadnosti gasilstvu. Seveda pa želijo najprej spoznati gasilsko tehniko, se posebej vozni park. Izpolniti jim je treba željo, da lahko sedejo tudi v večja gasilska vozila. Največkrat jih ravno tehnika pritegne, da se navdušijo za gasilstvo. Mladi radi tekmujejo in so ponosni na svoje uspehe. Seveda pa imajo tudi obveznosti, ki jih je treba izpolnjevati. Dosegli so že zelo dobre uspehe na kvizih na občinskih in širših ravneh.

Operativni člani imajo večje obveznosti. Usposabljajo se za operativne naloge. So tista udarna sila, ki je prva poklicana na intervencije, bodisi na požarih, poplavah ali ob drugih nesrečah. Tekmujejo na občinskih, regijskih in višjih tekmovanjih. Tekmovali so tudi na mednarodnem tekmovanju in se vrnili s priznanjem za prvo mesto v svoji kategoriji. Z rednim izobraževanjem pridobivajo nova znanja in čine v gasilstvu.

Teoretično izobraževanje poteka v učilnici našega društva, ki sprejme 90 slušateljev. Prostor je opremljen z video in zvočno tehniko in z velikim platnom. Učilnica ima tudi oder za nazornejše prikazovanje raznih postopkov, na voljo je tudi gasilski zvezi za izobraževanje in predstavitve gasilcev. Učilnica je opremljena s fotografijami pomembnih objektov vse od leta 1902 pa do najnovejših komunalnih in drugih pridobitev. Učilnica ponuja možnost za spoznavanje značilnosti kraja in nekaterih večjih aktivnosti operative ob naravnih in drugih nesrečah.

Članice so pogoste udeleženke izobraževanj na ravni gasilske zveze. V tem prostoru je bil že večkrat organiziran kviz žena gasilk, na katerem so se vedno izkazale s svojim znanjem. Žal je dotok mlajših bolj skromen in se društvo ne more pohvaliti z večjim številom članic.

Praktično usposabljanje poteka pred gasilskim domom, za večje potrebe pa društvo uporablja bližnje športno igrišče. Poleg rednega gasilskega dela so gasilke nepogrešljive na sobotnih delovnih akcijah društva. Takrat običajno poteka čiščenje prostorov gasilskega doma, saj si vsi člani društva prizadevajo za cim boljšo urejenost doma. Včasih se taksna akcija konca s prigrizkom ali piknikom za vse udeležence.

USTANOVITEV GASILSKE GODBE NA PIHALA

Gasilci v društvu so pogrešali godbo na pihala na slavnostih in pogrebih svojih članov. Po prvi svetovni vojni je prišlo do pobude za ustanovitev lastne godbe. Glavni pobudniki so bili predsednik Anton Omerza, Lovro Glogovšek in Karl Černetič. Takoj so začeli zbirati prispevke za nakup instrumentov. Prvi so bili nabavljeni iz različnih virov, tudi že rabljeni, ki so še dobro služili. Kvaliteta godbe je hitro napredovala. Vodil jo je kapelnik Jože Žabkar, višji učitelj na meščanski šoli v Krškem. Vabili so jo širom po Posavju. Godba je veljala za najboljšo amatersko godbo v Sloveniji. Na tekmovanju 24 godb na Gasilskem kongresu leta 1930 v Ljubljani je godba zasedla 3. mesto. Uniforme so si godbeniki v glavnem nabavili sami.

Leta 1927 so na pobudo takratnega predsednika društva veletrgovca Riharda Engelsbergerja nabavili nove instrumente. Nekaj denarja so zbrali med prebivalci, večino pa je prispeval Engelsberger sam. Tako je godba lahko nastopala še pogosteje vse do leta 1941. Med drugo svetovno vojno godba ni delovala. Že leta 1938 je zaradi obremenjenosti kapelnik Jože Žabkar odstopil. Mesto kapelnika je prevzel njegov brat Stane in jo vodil do konca delovanja.

Večina članov je bila med vojno izgnana v Nemčijo. Instrumenti so ostali doma in so se večinoma porazgubili. Nekaj so jih po vojni dobili nazaj. Nekateri godbeniki so po koncu vojne kakšen instrument prinesli tudi iz izgnanstva. Nekaj instrumentov so pustili tudi Kočevarji, ko so zapustili domove. Več instrumentov je bilo potrebnih temeljite obnove. Ves čas svojega delovanja je godba delovala ljubiteljsko na prostovoljni osnovi. V času delovanja sta jo vodila brata Jože in Stane Žabkar. Skupaj je godba štela tudi do 110 godbenikov.

Ko je godba zaradi pomanjkanja sredstev in delovanja sindikalne godbe Celuloze, ki je imela znatno boljše pogoje, leta 1964 prenehala delovati, so zadnji godbeniki odšli v sindikalno godbo Celuloze in tam nadaljevali svoje delo. Zadnji godbeniki krške gasilske godbe so bili kapelnik Stane Žter člani Jože Božič, Franc Brinovec, Franc Cenar, Karl Čučnik, Franc Dolinšek, Alojz Grilc, Stanko Kozole, Drago Kozole, Tone Lileg, Joze Puntar, Franc Puntar, Avgust Pirc, Ciril Pompe, Franc Zorič, Jože Žabkar in Franc Žnidaršič.

Ob obletnicah in promenadnih nastopih je godba prejela veliko priznanj. Kot posebnost so se ohranile petrolejske bakle, ki so služile za osvetljavo med nočnim igranjem.

USTANOVITEV GASILSKE ENOTE PGD KRŠKO NA PIJAVŠKEM

Zaselki Spodnje, Srednje in Zgornje Pijavško skupaj z Guntami so še vedno območje delovanja PGD Krško. Oddaljenost 7 kilometrov od teh zaselkov je pogosto ovirala hitro obveščanje in predvsem prihod na kraj dogodka. Vaščani so čutili potrebo po večji požarni varnosti v svojem kraju. Ob obiskih članov društva pred koncem leta 1986 je prišlo do dogovora o možnosti ustanovitve gasilske enote PGD Krško na Pijavškem. Vaščani so z veseljem pristopili v članstvo PGD Krško, enota Pijavško.

Ustanovni zbor enote je bil septembra 1987. Ob tej priložnosti so že dobili najnujnejšo opremo za prvo ukrepanje ob požarih – malo motorno črpalko (400 litrov) ter cevi in ročnik. Pozneje so opremo se dopolnjevali. Nekaj članov je dobilo tudi delovne in svečane uniforme. Takoj po ustanovitvi je bil organiziran osnovni tečaj za gasilce. Kmalu so imeli tudi ognjeni krst pri požaru. Že takrat so učinkovito ukrepali.

Člani se redno udeležujejo prireditev in oblik dela matičnega društva. Starejši člani uspešno nastopajo tudi na tekmovanjih. Vsi člani gasilske enote se izpopolnjujejo v poznavanju gasilstva in gasilske opreme ter v svojem okolju budijo požarno-varnostno zavest med krajani.

Krško, 13.09.2024